Od leta 2022 je član upravnega odbora Slovenskega združenja veterinarjev za male živali, kjer je med letoma 2024 in 2026 opravljal tudi funkcijo podpredsednika.
Funkcijo predsednika Upravnega odbora je Martin Kovše, dr. vet. med. prevzel 16. aprila 2026.Martin Kovše, dr. vet. med.
predsednik Upravnega odbora SZVMŽ
E-naslov:
predsednik@zdruzenje-szvmz.si
Po končanem programu mednarodne mature na II. gimnaziji Maribor se je Martin Kovše leta 2002 vpisal na Veterinarsko fakulteto Univerze v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 2009. Kot študent je prejel Prešernovo nagrado Veterinarske fakultete za raziskovalno delo z naslovom
Vrednotenje učinka alergensko-specifične imunoterapije pri atopičnih psih z uporabo evalvacijskega sistema CADESI-03.
Od leta 2010 je zaposlen kot veterinar za male živali na VP Slovenj Gradec d.o.o.. Njegova glavna področja dela so interna medicina, kardiologija ter slikovna diagnostika psov in mačk. Dodatno se je izobraževal na področju kardiologije pri ESAVS in OKEAN. Redno se udeležuje tudi številnih kongresov in delavnic s področja medicine malih živali.
Od leta 2022 je član upravnega odbora Slovenskega združenja veterinarjev za male živali, kjer je med letoma 2024 in 2026 opravljal tudi funkcijo podpredsednika. Zadnja štiri leta aktivno sodeluje v organizacijskem odboru številnih nacionalnih izobraževalnih dogodkov za veterinarje in veterinarske tehnike, vključno z letnim simpozijem SZVMŽ o aktualnih boleznih malih živali. Je tudi član Komisije za dobrobit živali pri Veterinarski zbornici Slovenije.
Strast do prostovoljnega dela ga spremlja skozi vso kariero. V času študija je bil sourednik študentske revije Ructus in delal kot veterinarski tehnik na Kliniki za male živali Veterinarske fakultete, kot prostovoljec pa je aktiven tudi v nekaterih društvih v lokalni skupnosti. Občasno pripravlja tudi javna izobraževalna predavanja za lastnike hišnih ljubljenčkov.
V redkem prostem času najraje kolesari, hodi v hribe in gleda filme. Kljub temu ostaja njegova največja strast veterinarska medicina, ki jo dojema kot zahtevno, a neustavljivo popolno in privlačno kombinacijo znanosti, umetnosti in življenja kot celote. Praktično od začetka poklicne poti mu družbo delata mački Julie in Jackie, zdaj že 17-letni seniorki, njegova Jin in Jang ter najboljši učiteljici, ki jih je kadarkoli imel.
Od leta 2010 je zaposlen kot veterinar za male živali na VP Slovenj Gradec d.o.o.. Njegova glavna področja dela so interna medicina, kardiologija ter slikovna diagnostika psov in mačk. Dodatno se je izobraževal na področju kardiologije pri ESAVS in OKEAN. Redno se udeležuje tudi številnih kongresov in delavnic s področja medicine malih živali.
Od leta 2022 je član upravnega odbora Slovenskega združenja veterinarjev za male živali, kjer je med letoma 2024 in 2026 opravljal tudi funkcijo podpredsednika. Zadnja štiri leta aktivno sodeluje v organizacijskem odboru številnih nacionalnih izobraževalnih dogodkov za veterinarje in veterinarske tehnike, vključno z letnim simpozijem SZVMŽ o aktualnih boleznih malih živali. Je tudi član Komisije za dobrobit živali pri Veterinarski zbornici Slovenije.
Strast do prostovoljnega dela ga spremlja skozi vso kariero. V času študija je bil sourednik študentske revije Ructus in delal kot veterinarski tehnik na Kliniki za male živali Veterinarske fakultete, kot prostovoljec pa je aktiven tudi v nekaterih društvih v lokalni skupnosti. Občasno pripravlja tudi javna izobraževalna predavanja za lastnike hišnih ljubljenčkov.
V redkem prostem času najraje kolesari, hodi v hribe in gleda filme. Kljub temu ostaja njegova največja strast veterinarska medicina, ki jo dojema kot zahtevno, a neustavljivo popolno in privlačno kombinacijo znanosti, umetnosti in življenja kot celote. Praktično od začetka poklicne poti mu družbo delata mački Julie in Jackie, zdaj že 17-letni seniorki, njegova Jin in Jang ter najboljši učiteljici, ki jih je kadarkoli imel.
Veterina je življenje, življenje pa učenje
Nekaj besed ob nastopu funkcije predsednika UO SZVMŽ, april 2026“V veliko čast in odgovornost mi je, da letos prevzemam funkcijo predsednika našega združenja. To ni le osebno priznanje, temveč predvsem zaveza – zaveza tradiciji, ki so jo gradile generacije pred nami, ter skupnosti, ki jo vsak dan soustvarjamo s svojim znanjem, predanostjo in medsebojnim spoštovanjem.
Naše združenje ni zgolj strokovna organizacija. Je prostor povezovanja, izmenjave izkušenj in podpore, kjer kolegialnost ni le beseda, temveč vrednota, ki nas vodi pri vsakodnevnem delu. Prav ta duh sodelovanja nam omogoča, da skupaj napredujemo in odgovarjamo na vedno večje izzive sodobne veterinarske medicine. Poseben pomen pripisujem stalnemu izobraževanju. Znanje ni statično – razvija se, poglablja in nadgrajuje. Naša dolžnost do pacientov, njihovih lastnikov in do stroke same je, da ostajamo radovedni, odprti za novosti ter pripravljeni na vseživljenjsko učenje. Ob tem pa ne smemo pozabiti na vrednote, ki nas povezujejo: spoštovanje, etičnost in kolegialnost. Le kot povezana in enotna skupnost lahko ohranjamo visok ugled veterinarskega poklica ter prispevamo k njegovemu nadaljnjemu razvoju.
Veterinarji niso samo cenjeni akademiki, profesorji, doktorji znanosti ter zasluženo renomirani specialisti ali diplomati uglednih tujih kolidžev. Velika večina je prav takih, kot sem sam – “običajnih” doktorjev veterinarske medicine, veterinarjev praktikov, ki vsakodnevno in neposredno živimo sodobne izzive tega poklica. Takih, ki dela ne končajo, ko se zaprejo vrata ambulante, ampak ga nosijo s seboj domov – v mislih, skrbeh in odgovornosti.
To so ljudje, ki pogosto opravljajo slabo plačane ali celo neplačane nadure, ker se zdi, da to preprosto “sodi k poklicu”. Ki spijo premalo, ker zvečer premlevajo vse primere tistega dne in vnaprej razmišljajo o tistih, ki jih čakajo jutri. Takih, ki si težko vzamejo dopust – ali pa ga vzamejo zato, da nadoknadijo delo, ki ga med rednimi dnevi niso uspeli opraviti.
To so veterinarji, od katerih se pričakuje, da znajo skoraj vse. Da so hkrati zdravniki, kirurgi, radiologi, anesteziologi, porodničarji, zobozdravniki, dermatologi, biologi, laboratorijski analitiki, trgovci, svetovalci in še marsikaj. Da znajo prodati zdravilo ali hrano, postriči kremplje brez stresa, izprazniti paranalne žleze, ne da bi povzročili bolečino, odvzeti kri in pravilno interpretirati izvide. Da obvladajo rentgensko slikanje, ultrazvok in endoskopijo, da prepoznajo subtilne znake bolezni in ukrepajo hitro, pogosto brez razkošja časa v izobilju.
Obenem morajo biti tudi izjemni v komunikacji, celo psihologiji – znati morajo poslušati, prisluhniti pogosto razstresenim lastnikom in nemim pacientom, razlagati, pomirjati, nemalokrat tudi postavljati meje. Vsak lastnik je zgodba zase, vsaka žival svet zase. Veterinarji se morajo znova in znova prilagajati, najti pravi pristop, prave besede in pravo mero sočutja. Hkrati morajo ostati v koraku s časom s sodobnimi strokovnimi dognanji in se stalno izobraževati, saj se veterinarska medicina razvija eksponentno hitro. Na drugi strani morajo nemalokrat poslušati očitke, da so “zlatarji”, čeprav delajo za povsem povprečno plačo. In ja, ko so povsem na koncu s svojimi močmi, izgoreli in depresivni, se pogosto počutijo kot najbolj osamljeni ljudje na svetu.
To so ljudje, ki lahko v enem prostoru pomagajo pri rojstvu, v drugem pa se pri evtanaziji poslavljajo od življenja… Ki izvajajo rutinske posege, kot je čiščenje zobnega kamna, in najrazličnejše zahtevne kirurške operacije… Ki hkrati vseskozi pazijo in mislijo na to, da jih med delom ne ugrizne pes ali popraska mačka, marsikdaj neuspešno… Ki vodijo anestezijo in ob zapletih ukrepajo hitro in odločno... Ki med dežurstvom brez pomisleka opravijo carski rez ali rešujejo življenje pri zasuku želodca… Ki zaspijo s telefonom v roki v pričakovanju urgentnega klica... Ki s cmokom v grlu spregovorijo z lastnikom živali, ko gre kaj narobe... In ki že skoraj sramežljivo pokažejo veselje, ko se vse izteče tako, kot so si zamislil in želeli... In potem – pogosto izčrpani, a še vedno zbrani – prisluhnejo še eni skrbi, še enemu vprašanju, še eni zgodbi. Ker vedo, da za vsako še tako raznovrstno živaljo stoji človek, ki mu je mar.
Da, vse to in še veliko več smo običajni veterinarji praktiki. In ravno ta epska širina, ta redko videna raznolikost, variabilnost, odgovornost, omnipotentnost, mestoma shizofrenost, ujetost med realizmom diagnoz in delovnih razmer ter nadrealizmom želja in pričakovanj, s katerimi smo soočeni, razpetost med tujimi čustvi, ki se nas dotaknejo in lastnimi, ki jih moramo skrivati - vse to dela naš poklic tako kompleksen, tako težko razumljiv, tako lep navzven, a pogosto tudi žalosten navznoter. Veterinarski poklic ni le znanje in veščina. Je poklicanost, poslanstvo, ki zahteva predanost, odpornost in veliko mero človečnosti in empatije. Je delo, kjer zmage niso vedno glasne, porazi pa nikoli lahki. A kljub vsemu – ali prav zaradi tega – ostaja eden tistih poklicev, ki v tišini vsak dan znova dokazujejo, koliko pomeni skrb za življenje. In prav to je tisto, kar ga dela neprecenljivega!
Ob tem dodam še misel, ki ji globoko verjamem: SZVMŽ ni le funkcija ali naziv. SZVMŽ je združenje nas VSEH. Če si pri tem s srcem, postane način življenja – način razmišljanja, delovanja in odnosa do stroke ter kolegov. Hvaležen sem za izkazano zaupanje. Hkrati se iskreno zahvaljujem dosedanji predsednici Lari Kralj za odlično opravljeno delo, njeno vizijo, predanost in podporo. Skupaj bomo skrbeli, da bo naše združenje tudi v prihodnje temelj veterinarske strokovnosti, sodelovanja in ponosa.”
Martin Kovše, dr. vet. med.